Vsak delavnik se vleče, kakor - ponedeljek... Ta ponedeljek je bil namenjen regeneraciji. Dobrih 600 km v enem dnevu ni kar tako! Zlasti, če te enih 100 km fajn zaliva.

Pred par dnevi sem ravno brskal po Gustinčičevi knjigi z opisi naj moto izletov. Skandinavija: no ja, morda enkrat. Dolomiti: ni časa. Dalmacija: septembra. Kaj pa... Zazvoni. Na zaslonu mobilca piše: Miloš MzM! "Ti, kej si kej mislu ze nedelu?" Odgovorim z vprašanjem, on pa: "Ma ja, sm mislu skuoč't kje hor do Grossgloknerja. Taku - ena dva, trije pari." In smo se zmenili. Onadva, midva in Erika s šoferjem.

Od Vrtojbe čez nekdanji mejni prehod, kjer je nekoč Carinko vlival švercerjem kavbojk strah v kosti, mimo Gorice. Skozi Krmin (Cormons) smo z južne strani in nato še z zahoda obvozili Brda ter nadaljevali pot po razgibani in ritmično ovinkasti cesti proti Čedadu. Pot smo nadaljevali proti severu, malenkost "povohali" vzhodno obrobje Dolomitov in švignili mimo Tolmeča. Po 12 serpentinah smo se nato povzpeli na prelaz Plöckenpass. Tam smo izkoristili zadnjo možnost za dober kapučino in se ustavili med množico parkiranih motociklov tik pred avstrijsko mejo. Srebajoč dišeče poživilo se sprašuješ, kaj za vraga vleče tiste ljudi - pajke v navpično steno. Ampak prav tako se morda sprašujejo tudi oni, ko gledajo z vrha na ploščad s parkiranimi motocikli!?

Nato spust po čudovito speljani ovinkasti cesti navzdol. Motoristi pred nami, za nami, ob nas, motoristi prehitevajo, nasproti vozijo motoristi... Kljub dinamični vožnji ni zaznati nobene nestrpnosti ali ekstremnega divjanja. Prečkamo Dravo, ki izvira v Italiji, premeri dolžino Avstrije, da bi nato prečkala Slovenijo in se pri Osijeku na Hrvaškem po 749 km navidez lenobnega, v resnici pa mogočnega toka izlila v Donavo.

Pred Lienzem puščica ne desno, ob njej napis Grossglockner. Vstopimo v Visoke Ture. Sprva so hribi oddaljeni, kmalu se približajo in hip za tem smo sredi njih. Roka samodejno pokaže na slap, ki grmi s pobočja na levi. Živozelena trava, visoke smreke, obdelane trate pred hišami, za njimi sivo gorovje. Prijetne hiše krasi obilica cvetja na balkonih. Še barva rož se podaja fasadam in naoknicam. Vedno znova me navdušuje ljubezen, ki narekuje skrbnost pri urejanju domov in okolice.

Doma vedno šparamo. Preudarjamo, kdaj kupiti vinjeto, da bo čimbolj izkoriščena. Toda vstopnino v moto raj (18 €) plačam brez pomisleka.

Zapodimo se po krasno speljanih zavojih v hrib. Užitek vožnje in lepota narave nas tako prevzameta, da pozabimo na čas. Preseneti nas, kako hitro se znajdemo pod ledenikom Velikega Kleka. Peš zakorakamo tistih par metrov do razgledišča, ob katerem stoji kip cesarja Franca Jožefa. Na pobočju zasneženega Velikega Kleka je v večni sneg utrta gaz, po kateri se počasi spušča skupina kakih 15 pohodnikov. Čez pol ure so le za spoznanje nižje.

Malo pomodrujemo: motoristi imamo radi Vršič. Kaj, če bi na vsaki strani Vršiča postavili mitnico in kasirali po 10 €, za avto pa še malo več? Bi se zato tej furi kdo odpovedal? Denar bi redno pritekal, na vrhu bi lahko poskrbeli za gratis počitek in spodobno postrežbo... Ampak to je očitno za slovenski um preveč! Raje makadamska parkirišča s penzionistom, ki teka od vozila do vozila in zahteval plačilo za parkiranje v neokrnjeni naravi, zasuti s pločevinkami, plastenkami, vrečkami...

Z vsakega izleta prineseva magnetni simbol, na hladilniku že zmanjkuje prostora... Ker naju je "tamala" ža zdavnaj v navalu prijaznosti krstila za svizca, kupiva enega plišastega, nato pa v naravi opazujemo še dva živa. Baje jih je na pobočju običajno več, toda z razumevanjem sprejmemo pripombo, da je pravkar na sporedu dirka Formule 1...

Napotimo se nazaj. Toda, ker smo že tukaj, v krožišču zavijemo po cesti z novo asfaltno prevleko na sever do 15 km oddaljene Edelweissspitze. Z razgledne točke opazujemo gorski svet, po katerem so razmetane zaplate snega. Nekatere so tik ob cesti, na njih pa se kepajo razposajeni  motoristi. Na travi se pasejo krave, vendar Milke ni videti.

Ker čas ni naš zaveznik, se domov odpravimo po isti poti. Nebo se grozeče temni. Ko po dolini "jahamo" levo od Drave, padejo prve kaplje dežja, kmalu se ulije. Spet bomo imeli wet trip! Dež nas spremlja naslednjih 100 km preko Alp, mimo Dolomitov in poneha malo pred Vidmom.

Spotoma ob kavici izvemo, da je Ferrari spet sodeloval na dirki, ki jo je najbolje takoj pozabiti, ob vrnitvi domov Španci prejemajo pokal, namenjen svetovnim prvakom.

"Prosim, daj zjutraj škornje na sonce!" prosim najdražjo, preden padem na posteljo. Krasen dan, treba ga bo ponoviti - zadovoljno pomislim. Ampak za en dan je 611 km pretežno gorskih cest res preveč! Saj to je skoraj cela dolžina Drave! sklenem.

Potem se od nekod vzame moj angel varuh in me pospremi v svet sanj. Hvala, ker si mi stal ob strani tudi danes!