MzM motoristi za Motoriste

ASSISI 2014 ABRUZZO 2014

1.   Del

Zopet ta Assisi, je najbrž marsikomu ušlo, ko smo objavili letošnji program skupnega potovanja. Abruzzo? Kaj je pa spet to, gotovo kakšna cerkev ali svetnik, ki ga je pater našel. Počasi se nas je nakapljalo 30. Lepa skupina za takšno pot, sicer z različnimi prihodi. Od vsega začetka se nas je 15 prijavilo za celo dolžino potovanja in to je bila skupina trdna v svoji odločitvi. Počasi smo objavljali etape naše poti in razblinili neučakanost o Abruzzo. To je pokrajina ob najvišjem delu Apeninov z gorovjem Gran Sassa (preko 3000m), ki sem jo poimenoval kar južni Dolomiti. Moja slutnja se je izkazala resnična. Prava motoristična poslastica v prečudovitem gorskem okolju.
V soboto, 14. junija se nas je pred 8. uro zbralo na črpalki v Gonarsu 22 udeležencev na 12 motorjih. Z nami je bil tudi Mario s kombijem, vidno razočaran, ker sem ga na predvečer odhoda prosil, če gre na pot s kombijem, saj je moralo dogovorjeno spremstvo ostati zaradi bolezni doma. Šele spoznavanje in dobra volja udeležencev je počasi brisala razočaranje in seveda stara patrova: »Vsaka stvar ima svoj namen!« Vožnja po avtocesti do Benetk je bila mirna. Z vremensko satelitsko sliko v glavi smo prišli do postaje 'Pesti ga, da rejže'. Kaj vse se je pojavilo na mizi: takšni in drugačni salamini, sir, oljke, posušeni pomidori… Okrepljeni se pogumno zaženemo proti Raveni in naprej do Riminija. Branko nas spravi na cesto 258 (raj za vijuganje). Žal tudi italijanske ceste marsikje dobivajo podobnost našim oz. japonskim: sama jama. Pa vendar je bilo nekaj res lepih tekočih delov. Počitek v piceriji s hladno osvežitvijo spravi našo občudovalko iz kuhinje na ulico, ker želi narediti posnetek za spomin ali delitev s prijateljicami na facebooku. Razigrani se zaženemo na apeninske ride proti Sansepolcru kjer se vključimo v promet hitre ceste Tiberjane proti Assisiju. Po napovedih bi bili že najmanj trikrat namočeni, vendar je tokrat nebo prizaneslo. V Villi Verde so nas pričakali, kot vedno, zelo gostoljubno. Namestimo se v sobe, nato pa sledi večerja v stilu: »O, ljubi Bog, ne morem več!« Romarski duh nas spravi nazaj na motorje do Marije angelske v Porziunculi. Ob 21.15 se začne s petjem in molitvijo čudovita procesija tisočglave množice z lučkami v rokah. Kot svetlobna kača sledimo nosačem z Marijinim kipom. Z očmi iščem Žižolo in Dušana, brez uspeha. Slutnja, da sta zgrešila odcep na avtocesti za Perugio, se izkaže za resnično. Velika želja se tako prestavlja za nedoločen čas. Udeleženci za spomin vzamejo svečko s senčnikom. Čudovito doživetje pa se vsakemu zapiše v srčni spomin. Sledi zaslužen počitek, bi rekel avtomat. Veselje in pesem nas spravlja ob spanec. Tudi zmotljivi sateliti so bili razlog prešernega vzdušja. Ni kaj, jutri je nov dan.
Nedelja, 15. junija, praznik Svete Trojice. V bližnji cerkvici imajo žegnanje. Trikrat, s presledki, močno vžge: BUM…BUM…BUM. »Že grmi, deževalo bo, gremo k maši v Rivotorto.« Francesco nas potolaži, da so to možnarji in je 3xBUM v čast sv. Trojice. Odločitev je padla. Mojo kuto spodrecam, da ne pride na 'auspuh' in gas skozi Rivotorto. Čudna prikazen kofetkarjem obrača vratna vretenca, da se zaskočijo. Sprejme nas prijazni p. Marco, ki v pridigi govori tudi Slovencem razumljivo – bil je prijazen. Po maši sedimo v skromnem hlevu (v sklopu cerkve) iz časov sv. Frančiška in bratov, ki jim je služil za zavetje, ko naenkrat močno poči in se vsi v en glas odzovemo: strela je vžgala. Nekdo pride od zunaj, ki je stal pri vratih in ovrže našo enoglasno ugotovitev ter pove, da se je 'šinjora' zaletela v cerkvena vrata. Zunaj močno dežuje. Ni kaj, spodrecati kuto, na motor, pa gas do hotela na zajtrk. Kofetkarjem ob mimovozu čudne prikazni zaskočijo vretenca še v drugo smer, usta so pa odprta še od prvega srečanja. Po zajtrku dež ni moteč, zato se podamo k sv. Damjanu, kjer je Jezus s križa spregovoril sv. Frančišku, naj popravi cerkev. Večina v dežnih oblekah naredi sprehod skozi prostore ubogih sester sv. Klare. Vlaga, vročina in strme ter ozke stopnice pričarajo zanimive grimase na obraze naših motoristov. Gremo naprej. Nad nami Assisi, tokrat zavijemo v dolino levo od mesta, ker je kljub dežju zanimiva cesta. En odcep prezgodaj vse spremeni. Najprej tako kot je bilo rečeno, lepi ovinki. Cesta postaja vedno ožja, ko je dovolj ozka se odpre blatni makadam na veliko veselje naše Nadje. Nikjer žive duše. Ko se še makadam zoži, Vili najde gospo, ki razloži, da smo na 'pravi poti' in je pred nami le še km makadama. In res je bilo tako. Nadaljujemo v Gubio. Dežju je zmanjkalo moči, zato si v suhem ogledamo zanimivo srednjeveško mesto. V parku se prav prileže topla pizza. Po prijetnem postanku še fotografija pred kipom sv. Frančiška z gubijskim volkom, na motorje proti Pietrilungi do Citta di Castello. Naleteli smo na pravo motoristično cesto, kjer so drzni domači VR 46 drgnili ovinke. Ker je bilo mokro in pred nami še nekaj dni poti smo z mero zadržanosti sledili italijanskim Rosijem. Vrnili smo se v naše začasno bivališče. Po odlični večerji se je pa začelo. Pavel je raztegnil harmoniko in kmalu so se nam pridružili romarji iz Neaplja. To pa je temperament. Pravo veselje, petje, ples, smeh in prijateljstvo. Hotel je pokal po šivih, tudi lastnika gostitelja Francesca je potegnilo vzdušje. Ne boste verjeli, ampak temperamentni Napolitanci so omagali pred razigranimi slovenskimi motoristkami in motoristi. Kakšna klapa, kako prijetno druženje. Polni vtisov, odlično razpoloženi, smo počasi odhajali k počitku, kajti pred nami je bil nov dan, ki smo ga spremenili na željo udeležencev. V upanju na boljše vreme ali pomote vremenskih satelitov smo popadali po svojih ležiščih. (nadaljevanje prihodnjič).

Preberi več