MzM motoristi za Motoriste

Dober dan dragi prijatelji, udeleženci potovanja 'Z MzM k papežu Frančišku'

... Ko v življenje spet se vračam, me iskreno zaskrbi; le kako naj tam obračam vse bogastvo zadnjih dni ....(M. Bunič, Gloria, SREČANJE S FRANČIŠKOM)

Človek je bitje prihodnosti, je ugotavljal naš veliki filozof prof. Anton Trstenjak. Prav nič se ne zgodi brez zamisli o cilju, ki je vedno v prihodnosti.

P. Niko je v enem od svojih čudovitih nagovorov, v dneh potovanja od četrka 16. 6. do torka 21. 6. povedal, da so človeški načrti pogosto drugačni od Božjih načrtov. Pregovor tudi pravi: Človek obrača, Bog obrne.

Le kaj ima to z blagoslovom, ki smo ga prav vsi udeleženci potovanja 'Z MzM k papežu Frančišku' prejeli v Rimu, še posebej tistih šest, ki so se s papežom Frančiškom osebno srečali? Kaj ima to skupnega z 350.000 varno prevoženimi kilometri – z izjemo dveh ali treh prask in padlih motorjev? Kako naj to povežemo s petimi najpomembnejšimi besedami v življenju: Prosim, Hvala, Dober dan, Na svidenje in Oprosti? Na kakšen način to odseva v 650 žarečih očeh in 320 nasmejanih obrazih? Je to morda doživetje, kaj resnično pomeni imeti angela varuha? Ali je to del tistega občutka, ko smo se mnogi ves čas spraševali, če je vse, kar smo doživljali res ali so morda le sanje? Se morda del odgovora skriva v skrbni načrtovanosti, predanosti in izkušenosti organizatorjev? Kako bi mogli Božje poseganje v naše načrte povezati z dobrodelnostjo, odprtostjo srca in iskrenostjo, ki smo jih tako delili kot tudi prejemali? Ali je delovanje nunciature in gospoda nuncija Msgr. Juliusza Janusza v Sloveniji ter dejavna pomoč vseh uslužbencev ambasade Republike Slovenije pri svetem sedežu del tistega kar je izven nas? Ali pa je morda Robertova strast, konjiček in prijateljstvo tisto poseganje v naše načrte? Le zakaj smo prenočevali prav v Rocca di Pappa? Kako je mogoče, da smo spoznali prav Forzza dell'Ordine kjer se združujejo tako čudoviti ljudje? Verjetno so pravi vsi odgovori, čeprav je gotovo, da je vprašanj še več.

Na pot smo se vsi podajali z zaupanjem, pa vendar tudi s skrbmi kako bo potekalo in ali se bo vse prav izšlo. Mnogi ste v teh dneh morda mislili, da nam je bilo to doživetje usojeno, morda ste se med seboj pogovarjali, da je bilo opravljeno veliko delo, ste bili hvaležni vodjem skupin, organizatorjem, se počutili del celote, ki se premika po znanih poteh, kot reka po strugi. Nekateri ste morda razmišljali o naključjih, ki so povezala celoto. Vem tudi, da ste imeli nekateri tudi upravičene pripombe in nekaj slabih izkušenj, za kar se v imenu organizatorjev, iskreno opravičujem.

Naj vam povem, da naključij ni. To je bilo potovanje, ki mu lahko damo ime Romanje. Romanje imenujemo potovanje z jasnim ciljem in namenom. Morda se nam postvi vprašanje: Zakaj sem se tega romanja udeležil prav jaz? Kako je mogoče, da sem med vsemi, ki jih je romanje zanimalo bil izbran prav jaz? Pa naj bo to kot idejni vodja, kot organizator, kot vodja skupine in ali kot prav vsak posameznik, ali na štirikolesniku, motorju ali na avtobusu, jaz kot eden izmed povabljenih ali sem se prijavil sam. Kaj je bilo povod, da se je ta zgodba pričela? Vendar mislim, da vprašanje ni kdaj, pravo vprašanje je: Le kaj se je ali pa se morda bo v mojem življenju zgodilo, da sem lahko bil del tega?

Odgovor naj si, prosim, zase poišče vsak sam. Vsak si lahko le sam odgovori, kako je doživljal te skupne dneve in vsak naj se sam odloči na kakšen način bo izkušnje živel in morda delil z drugimi. P. Marjan se je s svojimi prijatelji prišel v Assisi zato, da bi z nami delil veselje. Ko si veselje med seboj delimo, se pomnoži.

Hvalavam vsem, da sem imel čast preživeti z vami te čudovite dneve.

Na svidenje!

Valentin Sojar, predsednik

• < Nazaj
• Naprej >