Zdravnikova tožba...
Pozdravljeni. Sem Martina, "dohtarca", tako kot moj mož Feliks. Delava v
bolnišnici. Zgrožena ugotavljava, da nama želi država s svojim groznim
vodstvom znižati plačo, ki je že zdaj mizerna. Z dežurstvi zasluživa skupaj
namreč samo 15.600 evrov neto na mesec. Ker s tem ne moremo preživeti,
morava še vse popoldneve delati v zasebni ordinaciji. Imava namreč dva
šoloobvezna otroka in živimo zelo skromno. Otroci stanejo zelo veliko, saj
so vsako leto pol leta v Ameriki, da se naučijo malo angleško. Veliko stane
tudi hiša z bazenom, moj mož namreč ne more v službo, če prej vsaj malo ne
plava. Ker naju nikoli ni doma, ne moreva poskrbeti za gospodinjska
opravila, zato nujno potrebujeva hišno pomočnico, ki je zelo draga, saj hoče
celo po tri evre na uro. Skratka, vsi naju lupijo, kjer se le da. Tudi najin
terenec je bil drag, da niti ne omenim registracije. Nujno ga potrebujeva,
kadar se odpraviva na Pekrsko gorco po gobe. Približuje se tudi leto 2012 in
v ta namen smo kupili manjši, osemnajstmetrski čoln, ki je zasidran v
Portorožu. Mož se namreč boji, da bo vesoljni potop in nekako pač moramo
preživeti. Veliko stane tudi gradnja manjšega vikenda na Pohorju, pozimi se
je namreč zelo neprijetno voziti v dolino, ko gremo na smučanje. Dodatne
stroške nam zdaj v začetni fazi povzroča še lokal najstarejšega sina, ki ga
je odprl na mariborskem Lentu. Njemu namreč šola ni šla tako kot drugima
dvema najinima otrokoma, zato smo mu morali malo pomagati, da lahko dela,
kar mu je všeč. Zdaj, ko nam bodo vzeli težko zasluženi denar, pa ne vemo,
kaj bomo. Joj - kaj bo z nami! *
